Sčasoma ena kava ni več dovolj
Moram priznati, da sem ena redkih, ki mi kava nikoli ni dišala, niti je nisem potrebovala kot večina ljudi. Ko sem še živela pri starših, so jo pri nas doma pili vsi razen mene. Med študijem sem si našla priložnostno delo v prijetnem lokalu. Vsem mojim sodelavcem, razen meni, je kava pomenila ogromno, brez nje niso znali živeti. Jaz sem se čudila njim, oni pa meni, saj jim ni bilo jasno, zakaj jo ne pijem.
Počasi sem ugotovila, da si sodelavci večkrat na dan vzamejo kratek odmor, z izgovorom, da je na vrsti kava, brez katere ne morejo nadaljevati z delom. Motilo me je, da meni ta odmor ni pripadal, zato sem nekega dne rekla, da si bom skuhala eno zase. Vsi so se obrnili in me pogledali ali mislim resno. Kar sem si pripravila ni bila ravno kava v pravem pomenu, bolj je bilo umazano mleko, saj sem kave dodala samo za vzorec, predvsem zato, da sem tudi jaz imela nekaj trenutkov za počitek.
Ne morem reči, da me je kava takoj zasvojila, pripravila pa sem si jo vedno bolj pogosto, saj mi je kratek odmor vedno prijal. V tem lokalu sem delala tri leta, skoraj vse vikende in počitnice. Ugotovila sem, da mi ni več dovolj ena kava, ampak jih popijem najmanj tri in da se spreminja razmerje med kavo in mlekom. Vendar sem bila še vedno prepričana, da me kava ni zasvojila kot vse ostale, čeprav sem si vseeno zjutraj tudi doma skuhala lahko turško kavo, kot jutranji ritual.
Študij sem končala, našla sem si zaposlitev v svoji branži in delo v lokalu je postalo preteklost. Preselila sem se na svoje, kupila sem zbirko različnih čajev, od zeliščnih, sadnih, zelenih do črnih, saj sem se odločila, da bo tudi kava preteklost kot delo v lokalu. Prvi dan sem preživela ob hudem glavobolu, drugi dan je bila moja glava še vedno zelo težka, prepričana sem bila, da se me loteva bolezen, zato sem za nasvet poklicala svojo mamo. Ona se je samo zasmejala in mi rekla, da bo ena kava takoj odgnala mojo “bolezen” stran, da naj se sprijaznim, da sem očitno tudi sama postala odvisna od te črne pregrehe.
…
Read More